• Načrtovanje zelenih površin na občinskem nivoju naj bo celovito, vključujoče, sistemsko in medsektorsko ter naj v proces vključuje lokalno skupnost. Posebno manjše občine v tem pogledu potrebujejo podporo in strokovno pomoč, ki jo je smiselno zagotoviti sistemsko in organizirano na državnem ali regionalnem nivoju.
     
  • Pomembno je upoštevati, da so za aktivni življenjski slog prebivalcev še posebno pomembni spodbudni prostorski pogoji za vsakodnevne, čisto običajne aktivnosti, ki niso šport in športna vadba, ampak predvsem telesne dejavnosti kot so hoja in kolesarjenje po opravkih, različne oblike igre, plesa, druženje, vrtnarjenje ipd. Za njihovo zagotavljanje niso potrebni posebni objekti in drago opremljene ureditve, temveč predvsem splošna kakovost, dobra dostopnost in raznolikost odprtega prostora. To se še posebej nanaša na zelene površine, ki omogočajo tudi za zdravje in dobro počutje zelo pomemben stik z naravo ter zagotavljanje kakovostnih pogojev za aktivno mobilnost v občini.
     
  • Načrtovanje in zagotavljanje kakovostnih, javnih zelenih površin se zato ne sme gledati kot nadgradnjo in strošek, ampak kot dobro dolgoročno naložbo v razvoj družbe in gospodarstva. To ne velja zgolj za mestna okolja, ampak tudi za podeželje, kjer so prostorski pogoji za to (z izjemo za vrtnarjenje) pogosto zelo skromni ali celo neobstoječi.
     
  • Kakovostno načrtovane zelene površine bodo tudi dolgoročno izboljšale odpornost in prilagodljivost mest in naselij ter občin na izredne zdravstvene situacije kot je pandemija COVID-19, pa tudi na naravne nesreče in podnebne spremembe.
     
  • Od prostorskih načrtovalcev je potrebno pričakovati in zahtevati ustrezno strokovno usposobljenost (vključitev krajinskega arhitekta) za načrtovanje javnega odprtega prostora, zelenih površin in krajine ter dobro poznavanje tako njihove koristi kot tudi nevarnosti za zdravje različnih skupin prebivalstva.
     
  • Za ustrezno in učinkovito načrtovanje je potrebno dobro poznavanje in upoštevanje lokalnega okolja, potreb prebivalstva (raznolikih skupin) in drugih za lokalno skupnost in prostor značilnih razmer. Za zagotovitev ustrezne preskrbljenosti naselij  z zelenimi površinami je potrebno izdelati strokovne analize prostora, ki za obravnavani namen obsegajo stanje odprtega prostora ter oceno preskrbljenosti z zelenimi površinami na ravni naselja.
     
  • Da so razvojne odločitve učinkovite in skladne s potrebami, je poseben poudarek potrebno dati tudi ugotavljanju še neizkoriščenih potencialov in analizam problemov ter v to vključiti vse relevantne resorje in akterje na nivoju občine in lokalnih skupnosti. Ukrepe je potrebno ustrezno vključiti v prostorske akte na različnih ravneh (RPP, OPP, OPN).
     
  • Potrebna je priprava ustrezne projektne dokumentacije za zelene površine in druge javne odprte prostore ter skrb nad kakovostno izvedbo gradnje, vključno z navodili za vzdrževanje in vzpostavitvijo ustreznega dolgoročnega upravljanja.
  • Pomen zelenih površin za telesno dejavnost in zdravje predstavlja pomemben argument za uveljavljanje načel strokovnega, celovitega in kakovostnega načrtovanja zelenih površin pri pripravi prostorskih dokumentov. Te vsebine se nanašajo na vse vidike zelenih površin, še posebno pa na socialne, zato je zagotavljanje javne dostopnosti zadostne količine ustreznih zelenih površin v bližini bivališč prebivalcev mest in naselij ključnega pomena. Pri načrtovanju je potrebno vzeti v obzir vse potenciale, tudi območja v drugih namenskih rabah, še posebno primarnih. Vzpostaviti je potrebno tudi boljšo povezanost urbanega prostora z odprto krajino zaledja in s tem dodatno okrepiti možnosti za telesno dejavnost. Najbolj ustrezen pristop za to je načrtovanje zelenega sistema, ki se lahko (odvisno od prostorskega konteksta in potreb) pripravi za več manjših naselij hkrati ali na nivoju celotne občine.
     
  • Vztrajati je potrebno na pripravi ustreznih strokovnih podlag, ki poleg analiz prostora, demografije in potreb vključujejo tudi analizo obstoječe preskrbljenosti z zelenimi površinami in postavitev lokalnih ciljev (lokalnih standardov) za izboljšanja stanja.
     
  • Kakovostno načrtovanje zelenih površin za aktivni življenjski slog naj temelji na upoštevanju raznolikosti značilnosti in tipologije zelenih površin, poznavanju njihove ustreznosti in potrebni kapaciteti za različne oblike rabe in telesne dejavnosti ter poznavanju potreb, preferenc in motivacije lokalnega prebivalstva.
     
  • Za privlačnost prostora za aktivno rabo je poleg kakovostne zasnove in dobre (javne) dostopnosti površin potrebno z akcijskim delom plana predvideti tudi njihovo ustrezno vzdrževanje in dolgoročno upravljanje. Zasnova zelenih površin naj omogoča tudi nekonfliktno so-rabo s strani vseh skupin prebivalcev. Zelo pomemben vidik je načrtovanje večnamenskih javnih ureditev, še posebno, kjer je na razpolago malo odprtega prostora ter v manjših mestih in naseljih.
     
  • Vse usmeritve s strateškega nivoja načrtovanja OPN in RPN (npr. zelenega sistema) je potrebno ustrezno celovito prenesti na izvedbeni nivo in v smernice v izvedbenem delu OPN-ja. Smernice je potrebno vključiti tudi v druge namenske rabe, ne samo namensko rabo ZP.
     
  • Pri pripravi novih prostorskih aktov je potrebno preveriti tudi možnosti za prilagoditev rabe zelenih površin ob izrednih razmerah, kakršna je pandemija covid-19 (npr. ali je raba ZP večnamenska oz. prilagodljiva, ali površina omogoča rabo ob ustrezni razdalji in so kapacitete posameznih območij zadostne, ali je potrebna prostorska ali časovna ločenost rab itd.).

Responsive image